Poročilo: Samopostrežna malica, četrtek 18.12

Franc Kopitar

Franc Kopitar je imel željo, da bi vsi Zagorjani imeli doma vsaj eno njegovo sliko (Zagorje nekoč, Zbornik mladih raziskovalcev Zagorja 2007, 11). Spominjam se, da sem kot deklica občudovala velike slike na stenah babičinega stanovanja, zato sem vedela, da je velika rumena hiša na Fakinovi cesti pravi naslov za obisk v preteklost.

O Francu Kopitarju in njegovih delih, ki krasijo stene te hiše, mi je veliko povedala moja teta, gospa Milenka Zupančič, upokojena učiteljica zgodovine, ki je bila Kopitarjeva učenka in kasneje njegova sodelavka.

V hiši je kar sedem čudovitih Kopitarjevih umetnin, ki so bile naslikane z različnimi tehnikami. Gospa Milenka mi je povedala, da sta dve sliki zelo posebni. Na prvi sliki, Tihožitje, opazim igro cvetov živahnih barv. To sliko je ustvaril Franc Kopitar še kot študent, leta 1958. Takrat je imel veliko željo po odkrivanju sveta, delal je za turistično agencijo Putnik in ustvaril je nekaj slik, ki so prikazovale tihožitje. To sliko sta babica in dedek kupila, ostale slike pa sta dobila v dar.

Pri gospe Milenki pa je še ena slika, ki ima posebno mesto v njenem srcu. To je portret njenega sina Jureta, ki sta ga gospa in njen mož naročila pri slikarju. Slika je bila darilo sinu za njegov peti rojstni dan. Ogledam si sliko; vame zre deček prodornih modrih oči in zazdi se mi, kot da je pred menoj resnični deček. Portret je tako popoln, da lahko opazim celo nagajiv vrtinec las. Gospa Milenka mi pove, da je gospod Kopitar naslikal portret po fotografiji njenega sina. Spominja se, da je sliko najprej razdelil na milimetrske kvadrate in nato naslikal dečka. Zanimivo je, da je bila slika dokončana na dan smrti Josipa Broza Tita, predsednika SFRJ. Izvem še, da gospodu Kopitarju slikanje portretov ni bilo najljubše, zato takšnih slik ne najdemo veliko.

Ker je bila gospa Milenka Kopitarjeva učenka, me zanima, kako se ga spominja v tej vlogi. Kot učitelj je bil resnično dobrega srca, človečnost je kazal prav do vsakega učenca. Ni bil strog, pač pa je avtoriteto vzdrževal z zanimivimi zgodbami, ki jih nikoli ni zmanjkalo. Otroci so ga oboževali in so z veseljem prihajali na pouk likovne vzgoje. Spominja se, da je slikar rad nosil puli, med njegovimi prsti pa je pogosto tlela cigareta. Bil je vedno nasmejan in dobre volje. Gospod Kopitar je bil prvi, ki je na šoli uvedel krožek filmske vzgoje in z učenci snemal filme.

Kaj pa kakšna anekdota? Gospa Milenka mi z nasmehom na ustih pove, da je vedno znal najti kanček dobrega v vsakem človeku. Nekoč, ko sta bila že sodelavca, se je učiteljski zbor pogovarjal o vzgojnem ukrepu za problematičnega učenca. Učitelji so naštevali njegove slabe lastnosti, gospod Kopitar pa jih je ustavil, zamahnil z roko in odvrnil, da fant že ne more biti tako slab, saj je prostovoljni gasilec. Bil je prepričan, da to dokazuje, da se v učencu gotovo skriva nekaj dobrega in lepega. Še tako majhna iskrica dobrote in plemenitega se sveti v prav vsakem človeku.

Na poti domov sem premišljevala o slikarjevih besedah in o tem, kako resnične so pravzaprav bile.

Zapisala Tina Zupančič