April nas razveseljuje z dvema prazničnima dnevoma: 2. aprilom, mednarodnim dnevom knjig za otroke, ter 23. aprilom, svetovnim dnevom knjige in avtorskih pravic.
- april je Mednarodna zveza za mladinsko književnost proglasila za mednarodni dan knjig za otroke že pred več kot 50. leti, poznamo pa ga tudi kot svetovni dan pravljic. In zakaj prav 2. april? Na ta dan se je pred 213 leti, leta 1805, rodil danski pravljičar Hans Christian Andersen, ki ga pozna skoraj vsak od vas.
- april, svetovni dan knjige in avtorskih pravic pa je posvečen promociji branja, založništva in zaščiti avtorskih pravic. Svetovni dan knjige je razglasil UNESCO leta 1995. To je dan, ko praznujemo pisatelji, ilustratorji, knjižničarji in vsi, ki imamo radi knjige. Slovenija je ena redkih držav, ki svetovni dan knjige praznuje več dni v različnih krajih po državi.
- aprila uradno zaključimo z branjem za bralno značko, zato smo izbrali ta dan, da z našo mini akcijo za promocijo branja »Šola bere«, počastimo oba praznika.
Mimogrede, 25. aprila nas bo obiskal pisatelj Matjaž PIKALO.
Ker je bil 2. aprila velikonočni ponedeljek, smo naše skupno branje prestavili na 3. april.
Drugo uro smo vsi, učitelji in učenci, 20 minut posvetili branju.
Prepričana sem, da smo uživali v branju, oziroma poslušanju zgodbic ali pravljic, ki so vam jih prebrale učiteljice.
Poslanico ob Mednarodnem dnevu knjig za otroke 2018 je pripravila latvijska sekcija in nosi naslov »Majhno je v knjigi veliko«. Njena avtorica je Inese Zandere, latvijska pesnica, pisateljica, knjižna urednica in zvesta sodelavka programov za promocijo branja.
MAJHNO JE V KNJIGI VELIKO
Ljudje težimo k ritmu in urejenosti, kot magnetna energija razporeja železne opilke v fizikalnem eksperimentu in kot v snežinki iz vode nastanejo kristali. V pravljicah ali pesmih so otrokom všeč ponavljanja, refreni in univerzalni motivi, saj jih lahko vsakokrat na novo prepoznajo – to so elementi, ki urejajo besedilo, vzpostavljajo v svetu prečudovit red. Še vedno se spomnim, kako sem si kot otrok prizadevala za pravičnost in simetrijo, za enake pravice za levo in desno: če sem v ritmu tolkla po mizi, sem preštela, kolikokrat je zaigral vsak prst, da drugi ne bi bili užaljeni. Sprva sem ploskala tako, da sem z levo dlanjo udarjala po desni, toda potem se mi je zazdelo, da je to nepošteno, in se naučila ploskati še drugače – z desno po levi. To nagonsko prizadevanje za ravnovesje je seveda hecno, a lepo kaže, da čutimo potrebo, da svet ne bi padel iz ravnotežja. Takrat sem imela občutek, da moram za to poskrbeti prav jaz.
In tako tudi pesmi in zgodbe otroke pritegnejo zato, ker otroci čutijo potrebo po urejanju kaotičnega sveta. Iz nedoločljivosti vse teži k urejenosti. Otroške pesmice, ljudske pesmi, igre, pravljice, poezija – vse te ritmično organizirane oblike otrokom pomagajo organizirati njihovo prisotnost v od njih mnogo večjem kaosu. Ustvarjajo intuitivno zavedanje, da je red v svetu mogoč in da je v svetu vsakomur odmerjeno točno določeno mesto. K temu cilju vodi vse: ritmična organiziranost besedila, druga za drugo sledeče si črke, postavitev na strani, vtis knjige kot dobro strukturirane celote. Veliko se zrcali v malem, in to uresničujemo tudi v otroških knjigah, tudi če ne razmišljamo o Bogu ali o fraktalih. Otroška knjiga je čudežna sila, ki spodbuja veliko željo in zmožnost otroka, da bi bil to, kar je. Vliva mu poguma za življenje.
V knjigi je majhno vedno veliko, in to takoj, ne šele na prehodu v odraslost. Knjiga je skrivnost, v kateri je mogoče najti tudi tisto, česar nismo iskali, ali tisto, česar sicer ne dosežemo. Tisto, česar bralci določene starosti še ne morejo dojeti umsko, kot odtis vseeno ostane v njihovi zavesti in nanje vpliva, četudi ni povsem razumljeno. Slikanica pa je lahko zakladnica modrosti in kulture tudi za odrasle – enako kot lahko otrok prebere knjigo, namenjeno odraslim, in v njej najde svojo lastno zgodbo, prebere v njej nekaj o lastnem, komaj dobro začetem se življenju. Kulturni kontekst nas oblikuje: položi temelje za vtise, ki bodo prišli v prihodnosti, pa tudi za preizkušnje, ki jih bomo morali prestati in ob tem ostati celi.
Otroška knjiga odraža spoštovanje do velikosti majhnega. Je svet, ki se vsakokrat ustvari na novo, igriva in prelepa resnost, brez katere je vse, vključno z otroško literaturo, zgolj mlatenje prazne slame.
Na kratko:
Zahvaljujoč knjigi se lahko otrok intuitivno zaveda, da je svet lahko urejen in da se v njem najde posebno mesto za vsakogar. K temu cilju vodi vse: ritmična organiziranost besedila, druga za drugo sledeče si črke, postavitev na strani, vtis knjige kot dobro strukturirane celote. Veliko se kaže v malem, in to poustvarjamo v otroških knjigah. Knjiga je skrivnost, v kateri je mogoče najti tudi tisto, česar nismo iskali, ali tisto, česar sicer ne dosežemo. Otroška knjiga odraža spoštovanje do velikosti majhnega.
Zapisala knjižničarka Alenka
