Vincent van Gogh je nekoč napisal: »Živ sem le, ko slikam.«
Ideja za ekskurzijo se je porodila že na začetku šolskega leta. Ko je bil program oblikovan, smo naše napore usmerili v čim boljšo pripravo na oglede v prestolnici Nizozemske. Pripravljali smo se na delavnicah za nadarjene, pri urah izbirnih predmetov s področja umetnosti in pri urah priprav na ekskurzijo.
V okviru programa smo si ogledali tri pomembne ustanove v Amsterdamu.
V soboto dopoldne smo obiskali Staro cerkev (Oude Kerk), ki velja za najstarejšo stavbo v mestu in je odličen primer srednjeveške gotske arhitekture. Danes služi kot protestantska cerkev in kot razstavišče. Navdušila nas je s svojim izgledom. Sobota je bila sicer namenjena ogledu mesta z značilnim utripom, pokončnimi stavbami, ki se držijo druga druge, s pročelji, ki so pogosto malce postrani, kolesarji, ki so zakon v mestu, in številnimi kanali reke Amstel. Vrhunec dneva je bil zagotovo ogled hiše, ki ima dušo. To je hiša, v kateri se je dve leti skrivala družina Ane Frank. Najstnica je pisala dnevnik, ki je danes preveden v več kot 70 jezikov sveta. Kako čudovito in polno življenje bi lahko živela, če je ne bi prehitela smrt v koncentracijskem taborišču!
Nedelja je bila obarvana umetnostno. Izkoristili smo znanje, ki smo ga pridobili, in uživali v mojstrovinah Rijksmuseuma (zdaj končno vemo, kako pravilno izgovoriti ime muzeja), kjer smo umetnine, videne na projekcijskem platnu v učilnici, končno lahko videli v živo. Rijksmuseum hrani primere umetnosti, ki jih uvrščamo v zlato dobo Nizozemske, torej najboljše od vsega. Piko na i smo postavili z doživeto vodenim ogledom muzeja očeta modernega slikarstva – Vincenta van Gogha, ki smo ga oplemenitili še z individualnim sprehodom po muzeju. O tem, da je bil genij, resnično ni nobenega dvoma več …
Nedeljo smo zaključili na tržnici, kjer smo občudovali pisan svet tulipanov in drugih rož, nakupili smo še zadnje spominke in se podali na Begijnhof, delček mesta, kjer stoji najstarejša hiša z lesenim pročeljem, hkrati pa tam še danes nadaljujejo tradicijo iz 16. st. – v tamkajšnjih hišah še danes ‒ tako kot nekoč ‒ živijo samske ženske. Spokojno vzdušje se hote ali nehote prenaša na obiskovalce.
Pozno popoldne smo se zadovoljni in polni vtisov odpeljali proti domu.
GALERIJA SLIK:
