Soba brez knjig je kot človek brez duše.
Dobra iztočnica za kar nekaj bralnih navdušencev zadnje triade naše šole. Povabilu na čaj in magdalenice so se odzvali predvsem devetošolci, ki so se izkazali tudi za najbolj vztrajne. Bralni klub je bil ustanovljen s preprostim namenom – družiti se in izmenjevati mnenje o prebranih knjigah. Izhodišče za naš seznam so bili naslovi knjig iz nabora Inštituta za etiko in vrednote, vendar sva s knjižničarko hitro ugotovili, da ga lahko podaljšamo z naslovi z naših knjižničnih polic. Najlepše pa je, da ideje za nove naslove dajejo tudi učenci sami. V tem tednu smo izvedli že tretje srečanje. Smo zato, ker se zavedamo pomena branja, srečnejši in duhovno bogatejši? Nedvomno, druži pa nas tudi čar skrivnosti, ki jo kot nevidno nit vleče za seboj dobra knjiga. V različnih življenjskih situacijah, ob različnih urah dneva, ko smo žalostni, nezadovoljni, veseli, jo prikličemo v spomin in lahko nas odpelje v samo nam znane svetove, take, ki jih gradimo s pomočjo knjig.
Nekaj razmišljanj:
Ko se nekega dne dedek in vnuk odpeljeta v Fordov muzej, si gresta ogledat prav poseben oddelek. Odpravita se v sobo, v kateri se nahajata avtobus in slika neke gospe. Vstopita na avtobus, kjer dedek začne pripovedovati zgodbo. Zgodbo o tem, kako se je včasih treba upreti in ne le sedeti na stolu. ROSA PARKS je to storila. Čeprav bi morala vstati in odstopiti sedež belcu, je ostala na svojem mestu. Ne zaradi bolečih nog, ampak zaradi tega, ker je imela dovolj podrejanja belemu človeku. In čeprav so jo zaprli v zapor, ni tega nikoli obžalovala. Bila je borka za pravice temnopoltih in lahko smo ji hvaležni, da je ostala na svojem mestu. (Klara, 9. b)
MAX je zanimiv, poučen in na trenutke srhljiv roman. Max je rojen v programu Lebensborn (Izvir življenja), ki so ga Nemci začrtali nekaj let pred 2. svetovno vojno, da bi povečevali arijsko raso. Max očeta ne pozna, mame se ne spomni več. Najbolj grozljivo se mi zdi, da so otroke že od malega speljevali na napačna pota in da so celo otroci, kot je Max, ki bi se morali igrati, se zabavati, že razmišljali, kako bodo služli velikemu vodji. Vojna je grozna stvar, take so tudi njene posledice.
(Anja, 9. c)
Kristina Renko
