Program izbirnega predmeta Šport za sprostitev 3 ima v svojem načrtu tudi prosto plezanje, zato se vedno konča
v naravnem plezališču. S »ta
pravo« steno. Tokrat smo se odločili preizkusiti relativno novo urejeno steno v Hrastniku, saj je bližje in lažje dostopna kot plezališče na Vranskem, ki smo ga obiskovali do sedaj.
Sam imam to srečo, da osebno poznam avtorja in opremljevalca večine tovrstnih športnih objektov (če plezališča lahko tako poimenujemo) v Zasavju, Vilija Gučka, ki ga seveda ni bilo treba dolgo prepričevati, da bi nas spremljal (v bistvu ga sploh nisem prepričeval, saj nas spremlja vedno, ko ga prosim za tovrstno uslugo in sva se le časovno uskladila). Vili je po končanju plezalne kariere opremljanje plezalnih smeri vzel za poslanstvo, ki ni omejeno le na Zasavje in Slovenijo, števila smeri, katerih je avtor, pa se niti sam ne spomni več…
Kaj je to plezalna smer, kaj je težavnostna stopnja, kako smer dobi ime, predvsem pa, kako nastane plezališče (kakor to v Hrastniku, ki je bilo še pred par leti odlagališče stare krame in smeti), smo izvedeli pred začetkom plezanja. Vse skupaj je težko primerljivo s plezanjem v umetni steni, ki jo imamo na šoli, že zaradi narave, ki nas je obkrožala pa tudi plezanje v skali je nekaj povsem drugega: oprimkov in stopov se skoraj ne vidi, skala je na otip čisto drugačna, tu pa tam naletiš na ptičje gnezdo, tu sta sonce in veter… In ko je Vili napeljeval smer, je b
ilo njegovo plezanje tako enostavno, kot bi gledali plesne korake. Naš ples je bil seveda malo bolj okoren…
Ko smo se utrujeni vračali v Zagorje, sem si najbolj zapomnil navdušene Nejčeve besede, zakaj mu je bil ta izlet tako »fajn«: »Vili s takšnim veseljem razlaga o vsem, kar je povezano s plezanjem, da te že to navdušenje povsem prevzame…«. In te res…
Martin Koncilja
