V 9. a razredu smo se z učenci odločili, da staršem in sorodnikom pričaramo čisto poseben kulturni večer. Čeprav nas je v oddelku kar 27, je čisto vsak prispeval svoj delček. Veliko smo peli, recitirali, igrali in publiki zaupali marsikateri drobec iz Prešernovega življenja, ki je večkrat zamolčan.
O Prešernu poslušamo razne zgodbe. Nekatere slišite v šoli, nekatere doma, nekatere med prijatelji. Nekaj smo jih že, kakšno pikantno zagotovo še bomo: da je bil pijanec, da je bil ženskar, da je umrl v hlevu … ja, marsikaj! In nekaj je res: zagotovo ni imel svetniškega življenja.
Ampak več kot 200 let nam ni ostal v spominu zaradi teh zgodbic. Prešeren je bil pesniški oziroma jezikovni genij, genij svetovnega formata. Bil je velik svetovljan, izobraženec, svobodomislec.
Te zgodbice le spremljajo njegovo veličino, genialnost, ki je marsikdo sploh ne razume. In jo zato skrči le na take pikantne zgodbice. In Prešeren pri tem sploh ni edini primer. Vprašajmo se, ali sploh cenimo ljudi glede na to, kar delajo, in glede na to, kar znajo. Ali jih ocenjujemo le po njihovem vedenju? Na primer … kaj nas najbolj zanima pri pomembnih in znanih ljudeh? Tisto, kar delajo in znajo, ali le trači: s kom so se družili na neki zabavi, kaj so tam pili, kako so bili oblečeni, od koga so se ločili, koga so lepo pogledali, kako so bili slečeni na plaži, so imeli zapete vse gumbe …
Tako je pri Prešernu: zanimajo nas razne zgodbice, ne pa tisto, zaradi česar nam je ostal v spominu več kot 200 let, tisto, zaradi česar se še danes po njem imenujejo šole, ulice, ustanove, gledališča, priznanja, pevski zbori, dela prosti dnevi, čokoladne kroglice … Naj bo torej ideja te prireditve, da je treba ljudi bolj ceniti po tem, kar delajo, po tistem, kar znajo, po njihovih sposobnostih, ne pa le po raznih tračih in njihovih napakah!
GALERIJA SLIK:
