Devet let skupnega življenja je mimo. Otroci odraščajo. In tako smo odrasli tudi mi. Iz majhnih prvošolčkov, ki so hodili v šolo z rumenimi rutkami, smo zrasli v tretjeolce, ki so se podili po šoli in bili najstarejši v prvi triadi. Prišli smo v četrti razred in bili ponosni, ker smo imeli na urniku že angleščino, tako kot vsi starejši učenci. V šestem razredu smo zapustili našo razredničarko in učilnico, ter se sprehajali po šoli in bili vsako uro nekje drugje. Ko smo prišli v tretji triado, smo se začeli zavedati, da bo kmalu konec našega šolanja in druženja.
Sedaj smo tu. Fantje in dekleta v devetem razredu, ki odraščajo. Počasi nad nami izgubljajo nadzor naši starši in se najbrž še ne zavedajo, da bomo že kmalu samostojni. Navsezadnje gremo že v srednjo šolo! Vsak od nas ima svoje sanje in cilje. Naslednje leto se bo pravo življenje šele začelo. Pred nami je še kup neprespanih noči, učenja pozno v noč, izčrpanosti po napornem dnevu, utrujajoče vožnje v šolo, ob enem pa tudi spoznavanje novih prijateljev, navajanje na novo okolje in ljudi, zabave in vse druge stvari, ki jih preživljajo dijaki v srednji šoli.
In še vedno bomo ob sebi potrebovali naše starše, ki so nas spremljali in podpirali na naši poti do ciljev, nam stali ob strani, ko nam je bilo najtežje, ki so nas pustili, da sanjamo in uresničujemo svoje cilje. Tudi učitelji so poleg staršev v našem življenju odigrali pomembno vlogo. Oni so nas prenašali, ko smo bili še posebej naporni. Nas poleg staršev učili, kaj je prav in narobe. Najbrž smo prav zaradi njih zrastli v tako odgovorne devetošolce. Navajali so nas, kako bo v resničnem življenju. Trud devetih let gotovo ni bil zaman. Kdo ve, morda pa bomo nekega dne po televiziji spremljali novinarko, ki je bila naša sošolka. Ali pa bo kdo izmed nas študiral na tuji univerzi in postal svetovno znani filozof ali pa vrhunski športnik ali glasbenik.
Zahvaljujemo se šolski svetovalni službi, ki nam je svetovala pri naših odločitvah, kam naprej v življenju. Hvala našim učiteljem in staršem, našim razredničarkam, zlasti tistim, ki so tukaj z nami in so nas spremljale zadnjo triado, ko je bilo še posebej težko. Zahvala gre tudi naši ravnateljici, gospe Alenki Ašeč, ki vodi našo šolo in povezuje učitelje in učence v celoto. Brez naše gospe ravnateljice zagotovo ne bi bilo tega, kar imamo danes. Znanja, spoštovanja in trde kože.
