ŽITO

Na planetu Zemlja je vsak dan nekje nekdo zaposlen s setvijo ali žetvijo žita. Za namen pridelave zrnja je z žiti posejanih okoli 700 milijonov hektarov njiv, od tega največ s pšenico in koruzo. Med žito uvrščamo pšenico, piro, rž, tritikalo, ječmen, oves, proso, koruzo, sirek in riž. In katero od teh je naše žito? Skoraj vsa. Naj vam na kratko predstavimo nekaj vrst:

PŠENICA

Je najpomembnejše krušno žito in osnovno živilo za večji del svetovnega prebivalstva. Pšenica ima šopast koreninski sitem z dobro sposobnostjo črpanja hranil in vode. Steblo je votlo in z dozorevanjem postane slamnato. Na koncu bila je klas, ki je sestavljen iz večcvetnih klaskov. Čas setve poteka v oktobru, v juliju pa nastopi žetev. Čeprav se slovenski pridelovalci pšenice trudijo povečati pridelek, se morajo  hkrati sprijazniti z dejstvom, da so rastne razmere za pšenico pri nas manj ugodne kot na tujem. Na njivah, ki jih vsako leto namenijo pšenici, pridelajo le dobro polovico potrebne količine, ki jo potrebujemo za prehrano.

Iz mletih pšeničnih zrn pripravljajo različne vrste kruha, testenine in pecivo, npr. kajzarice, belokranjsko pogačo, pehtranovo potico. Bela moka in bel kruh, ki sta nekoč veljala za statusni simbol bogastva, se v vsakdanji prehrani umikata polnovrednemu, to je kruhu, kjer je v moko zmleto celo zrnje, in polnozrnatemu kruhu, ki vsebuje različna semena.

PIRA

Pira je tudi pšenica. Razlikujemo enozrno, dvozrno in večzrno piro. Na pirini poti od žetve do krožnika je potrebno poskrbeti za luščenje, mletje zrnja v moko, peko ter ponudbo kruha in drugih izdelkov. V primerjavi z navadno pšenico ima pira več beljakovin, mineralov in vitaminov. Znanstveniki potrjujejo ugotovitvam zdravilke in zeliščarke svete Hildegarde iz 12. stoletja, ki je priporočala uživanje kuhanega pirinega zrnja pri kroničnih obolenjih, umirjanju prebavnih težav, blaženju bolečin v sklepih in krepitvi oslabelega organizma.

Rž so iz domovine na območju antičnega Bližnjega vzhoda prenesli v Evropo kot plevel s takrat pomembnejšima žitoma pšenico in ječmenom. Rž je žito, ki dobro uspeva na lažjih peščenih tleh, saj šopaste korenine dobro črpajo hranila in vodo. Mladi listi in stebla so nekoliko vijoličasto obarvani, v času spomladanske rasti pa dobijo rastline sivo modrikast videz. Po videzu je ržen hlebec bolj zbit, v primerjavi s pšeničnim pa ostane ržen kruh dlje časa svež. V ponudbi je ržen kruh mešanica ržene in pšenične moke, saj je polnovreden ržen kruh težje prebavljiv.

JEČMEN

Stari Grki so dobili ječmen od Egipčanov, se z njim prehranjevali in ga darovali bogovom. Ječmen dobro prenaša visoke temperature. Zdravi načini prehranjevanja oživljajo in spodbujajo prehrano z ječmenom.

Iz ječmenovo moke lahko skuhamo žgance, ječmenovo juho ali močnik. Iz oluščenega ječmena, ki ga bolj poznamo pod imenom ješprenj, pa pripravimo ričet. Pražena in zmleta zrna so odličen kavni nadomestek. V pekarstvu uporabljajo ječmenovo moko kot dodatek pšenični.

OVES

Oves so poznali že stari Grki in Rimljani, a ga niso uporabljali za prehrano, temveč so z njim krmili domače živali. Z ovsom pa so se prehranjevala ljudstva severno od Alp; Kelti in Germani so jedli kruh ovsenjak, ki je še zdaj priljubljen pri narodih na severozahodu Evrope. V sodobni prehrani je oves med najbolj zdravimi živili. Z ovsenimi kosmiči, ki jih prelijemo z vodo, čajem ali mlekom, lahko uspešno začnemo dan.

KORUZA

Po Kolumbovem odkritju Amerike je bila koruza med prvimi kmetijskimi rastlinami pripeljana na jugozahod Evrope. Koruza je ena najpomembnejšimi gojenih rastlin, ki je po svetovnem pridelku zrnja v zadnjih letih prehitela riž in pšenico. Pripravimo lahko različno koruzno pecivo, palačinke, testenine in jušne žličnike. Iz koruznega zdroba so žganci, polenta in kosmiči.

 

PROSO

Navadno proso izvira iz Kitajske in spada med prva udomačena žita. Od srednjega veka naprej je bila prosena kaša pogosta jed prebivalcev naših krajev. Gorenjsko so takrat imenovali Kašarija, prebivalce pa Kašarji. Slovenski pesnik Fran Levstik je zapisal:«Mlečna kaša, mati naša in otročja sladka paša!«. Po drugi svetovni vojni so proso zaradi intenzivnejšega poljedeljstva in višjega standarda ljudi izpodrinila druga žita pšenica, ječmen in koruza. Kot prilogo k zelenjavi in k mesu pa sta ga zamenjala krompir in riž. Sedaj imamo ponovno priložnost, da s pomočjo prosa povežemo tradicijo in zdrav življenjski slog. Proso je del naše naravne in kulturne dediščine, zato ga je treba ohraniti.

AJDA

Ajda botanično ni v sorodu z žiti, a jo zaradi podobne kemične sestave zrna uvrščamo med žita. Rastlina ajda namreč spada v družino dresnovk. Poznamo dve vrst ajde, navadno in tatarsko. Po sestavini sta si zelo podobni, obe imata uravnoteženo sestavo beljakovin, sta bogati z vlakninami in vitamini. Tradicionalni slovenski način luščenja ajde za kašo, ki ga je poznal že Valvazor, je kuhanje ajdovih zrn, sušenje in nato luščenje. Ajdova kaša je še posebej primerna za sladkorne bolnike in za ljudi, ki se ukvarjajo z vztrajnostnimi športi. Dišeča polja ajde kot del kulturne krajine v Sloveniji, informacije o njeni koristnosti, obujanje narodnih jedi,  ponovno privablja tako pridelovalce kot potrošnike.

Priloga: Predstavitev žitarice

JEDILNIK

GLAVNE JEDI

Pirine testenine s sirom

Juha s tremi žitaricami

Žitne ploščice

Palačinke polnozrnate

Prosena kaša

Salama več vrst

Sadje in zelenjava

Ananas, kaki, mandarine, banane,

Solata, kumarice, paprika

NAPITKI

voda, sok jabolčni, pomarančni, ananas 100%, mleko, čaj

Alternativna malica

Maslo, med, marmelada, žitni kosmiči

 

GALERIJA SLIK:

 

(Skupno 107 obiskov, današnjih obiskov 1)